Po svetu sta v uporabi dva različna koncepta metod diagnosticiranja in zdravljenja lajmske borelioze – enega zastopa Mednarodno društvo za lajmsko boreliozo in z njo povezanimi boleznimi (International Lyme and Associated Diseases Society – ILADS), drugega pa ameriško društvo za nalezljive bolezni (Infectious Diseases Society of America – IDSA); razlike med njunima pristopoma pa vplivajo tudi na prakso zdravljenja v EU. Zdravniki obeh združenj so v sporu; IDSA je tista, ki je narekovala smernice diagnosticiranja in zdravljenja lajmske borelioze zadnjih 25 let, a zadnja leta se v ambulantah in klinikah v Ameriki in Evropi vse pogosteje zdravi po smernicah ILADS.
“Ena izmed pomembnih razlik je, da IDSA zagovarja, da sta diagnosticiranje in terapija borelioze enostavna, zdravljenje kratko in zadostuje manjši odmerek antibiotikov – praviloma dva do tri tedne. Simptomatika po terapiji, ki ostane bolniku, je le postlajmski sindrom, torej skupek znakov po boreliozi.
Zdravniki ILADS pa zagovarjajo, da gre za boreliozo, ki jo je težko diagnosticirati in izvajati terapijo, da je potrebno dolgotrajnejše in močnejše antibiotično zdravljenje, simptomatika, ki ostaja, pa je kronična persistentna borelioza. Velikokrat so pacientom postavljene napačne diagnoze – kot so fibromialgija, revma, psihosomatske bolezni vseh vrst, multipla skleroza, ALS idr. Klopi prenašajo s seboj tudi druge mikrobe, v povprečju 6 do 7 mikrobov: druge bakterije, viruse, glive in parazite, ki povzročajo koinfekcije. Zato zdravniki ILADS govorijo o multisistemski bolezni, zdravljenje pa je zaradi tega zapleteno in dolgotrajno.
http://www.dr-hopf-seidel.de/mediapool/87/874128/data/Kontroverse-Borreliose.pdf
http://www.dr-hopf-seidel.de/mediapool/87/874128/data/Unterschiede_zwischen_IDSA_und_ILADS.pdf
https://www.ilads.org/research-literature/controversies-challenges/
